Viviland

Pojdite na Google Earth, poiščite Istro, spustite se na cesto, ki povezuje Novigrad s Porečem, in se nekje na pol poti ustavite na križišču, ki spaja simpatični Tar s še bolj ljubko Vabrigo – staro ribiško vasico (z marino – Santo Marino), kjer v starem istrskem slogu že nekaj let raste imenitna soseska prestižnih vil(ur). S ptičje perspektive (googleearthove) je odlično vidno, da je nekdo Titu posvetil oljčni nasad: ob desni strani ceste je drevesa nasadil v obliki črk TITO. Morda ste se, tako kot jaz, mimo vozili že leta, pa tega niste vedeli. Meni je počasi rastočega in zorečega TITA pred časom predočil šele Google Earth … Ga je tudi izdal? Ali je to morda storil kakšen rekreativni pilot? … Že nekaj mesecev je v živo - Google Earth tega še ni »poažuriral« – namreč očitno, da je nekdo TITU zažgal prvi T. Koliko takšnih molčečih Titov se še postavlja po robu času, takih globoko zakoreninjenih, ki jih nihče ne vidi …

Tito je (še) tu, najsi na Sabotinu premaknejo in odmaknejo še nič koliko kamnov.

Po mojem mnenju oba junaka ne bi smela biti »mega računalniška frika«, vsaj oba ne, kajti živimo v času, ko lahko vsakdo dostopa do interneta: od študenta do upokojenca, vmes pa tudi tajnice, gospodinje, vozniki viličarja, novinarji, genetski inženirji, umetniki in še kdo. Prav tako bi morali biti previdni pri morebitnem zapletanju zgodbe v kriminalko, blogerje je namreč karseda lahko identificirati; še žaljivi ne smejo biti, kaj šele da bi izdajali državne skrivnosti. Zgodba ne sme, vsaj po mojem ne, postati ne prehuda znanstvena fantastika ne sladka ljubezenska prigoda … Jaz bi raje ostala pri mesu in krvi, pri psihološkem risanju razmerij, ki se vzpostavljajo. Zanimalo bi me, do kam bosta protagonista pripeljala svoja virtualna lika, še bolj pa v kakšno razmerje bomo postavili njiju (torej realna junaka). Koga bosta zagledala, ko se bosta kot kreatorja dveh virtualnih bitij (ki nista nič drugega kot njun alter ego) nekoč vendarle srečala v živo? Bosta zagledala neznanca, ali bo morda sosed prepoznal sosedo, svak svakinjo, žena moža (no, to sem že videla v nekem filmu), oče hčer ali mati sina? Se bosta za »greh«, ki sta ga storila v virtualnosti, kesala tudi v resničnosti? Pomeni virtualni incest realno krvostrunstvo? Ojdip, greh, krivda, kazen … ali vendarle očiščenje in pot v srečo?

1. Recimo, da je junak našega časa moški, na prvi pogled nekakšen navadnež, poln težav z identiteto, ki morebiti celo nekoliko spominja na Kafkovega Gregorja Samso. Njegov vsakdanjik zaznamujejo samost in osamljenost, neodločnost, težave pri navezovanju stikov, povprečnost: pa naj gre za uspeh v službi ali pri ženskah, najsi za način življenja, končno tudi za fizično podobo. Nikakor se mu ne »odpre«, kot da ga nekaj tišči v povprečnost. Toda v 21. stoletju je naporno biti povprečen, zato se (kot predlaga JazbecIzpodVitrine) ODLOČI, odloči, da bo postal nekdo drug. Polizal si bo rane, ki mu jih je odprlo življenje. Zdolgočaseni in neodločni moški se – v virtualnem svetu – spremeni v življenja polno žensko. Je lepa, uspešna, postala bo še prepoznavna … – torej mora biti tudi srečna. Bloga pod ženskim imenom, domisli si novo podobo, sproščeno po žensko klepeta, tudi flirta, zaživi pravo paralelno življenje (obiskuje virtualne bare, se dogovarja za zmenke, pozor Julija Prešernova! – celo spolno občuje: virtualno, kajpada). Ugodje je tolikšno, da se naš junak vse raje zadržuje v spletnem svetu, stanovanja skorajda ne zapušča več, vse bolj se utaplja v svoj lik … Toda: svetova se večkrat nevarno približata, včasih tudi trčita, enkrat usodno, tedaj se junak ODLOČI še drugič …
2. Feri, po mojem mnenju je slovensko okolje primerno za zgodbo, o kateri razmišljamo. Že če pogledamo po našem blogerskem prizorišču, lahko vidimo, koliko se nas skriva za psevdonimi, internetne zmenkarije pa so tudi nekaj običajnega. Obenem pa je še res, da smo se vsaj ljudje v mestih že tako zelo odtujili drug od drugega, da je povsem mogoče, da se je kakšen sosed že zaprl med štiri stene, pa tega nismo opazili.
3. Feri pravi:
   Januar 11th, 2007 at 10:48 popoldne Vivi - pomagal si mi do prebliska, ki je sicer morda trivialen, a si ne morem kaj, da ga ne bi vsem skupaj ponudil kot vabo. Zapisal jo bom povsem shematično:

   - Osrednja protagonista sta DVA, ON in ONA
   - ON se, iz ralogov ali nagibov, ki jih moramo še domisliti, na spletu identificira in predstavlja kot ONA
   - ONA se, iz razlogov in nagibov, ki jih moramo še domisliti, na spletu identificira in predstavlja kot ON
   - s tako, predrugačeno identiteo, se zapleteta v intenzivno “spletno” razmerje, ki se postopoma poglablja. Recimo, iščeta se po blogih, se navežeta drug na drugega, vse bolj intimno komunicirata, vse to ju končno privede do zmenka v realnem svetu, na katerem ugotovita, da je ONA Z BLOGOV v resnici MOŠKI, in pa seveda ON Z BLOGOV v resnici ŽENSKA
   - zopet sta torej lahko par, le da zdaj trčita druga ob drugo pravi spolni in siceršnji identiteti

   In potem: recimo, da je to šele vrh romana-zgodbe, ki ji mora ob klasični zgradbi slediti še t.i stopnjevanje navdol. Porajajo se številna vprašanja, ki jih lahko rešujemo na komičen, ali povsem zresnjen način. Zastavil bom nekaj možnih vprašanj.

   - kaj se zgodi, če se kot taka, s svojo pravo spolno identiteto potem več ne ujemeta?
   - sta si fizično sicer celo privlačna, a se zdita drug drugemu po karakterju povsem nemogoča?
   - so vmes kake druge ovire, eden je poročen, ali kaj drugega?
   - si želita nazaj ljubimkanje v virtualnem svetu, obenem pa spoznavata, da taka vrnitev več ni mogoča?

   In ko takole razmišljam naprej: bil bi to roman o izgubljeni ljubezni, želji, strasti in hprepenneju, ki je ni mogoče več obnoviti.

   Noro! Ali?

Junak našega e-časa je lahko, na primer, internetni odvisnež, takšen, ki bi ga Japonci razumeli pod fenomenom hikikomori (pojav družbenega umika). No, resda ni nujno, da je že tako zelo ekstremen in se je že hermetično zaprl med štiri stene, morda bi se to zgodilo postopoma v romanu. Prav tako ni nujno, da je junak moškega spola, čas, ki ga živimo, je, vsaj zdi se tako, čas ženske, a takšne, ki izgublja svojo ženskost. Moško in žensko se nista še nikoli tako zelo srečala, zato bi se lahko v »erotoromanu« poigravali tudi s spolom: v realnem svetu naj bo nekaj, v spletnem nekaj drugega, igra s spolom ni končno nič drugega kot iskanje sreče, ali ne? A niso tako rekle Sestre?